Povzpeli smo se na Ivanščico
Tokratno sobotno jutro je nakazovalo čudovit prvi pomladni dan. Z avtobusom in kombijem smo se v velikem številu odpeljali do vznožja najvišjega vrha hrvaškega Zagorja, gore Ivanščice.
Že ob sestopu z avtobusa smo ugotovili, da nam bo močan severni veter, kljub soncu, pričaral še delček poslavljajoče se zime. Podali smo se na pot, ki se je večino časa dokaj strmo vzpenjala. Pot je bila suha in obdana z resnično zelo velikimi pravimi zvončki. Nekajkrat smo se ustavili, a le za kratek čas, da nas ne bi veter preveč ohladil. Ko smo pred seboj že zagledali vrh, nas je do njega ločila še popolnoma zasnežena pot, ki nam je naredila kar nekaj preglavic. Še en dokaz več, da moramo biti v planinah pripravljeni res na vse. Priznamo, da nas je tolikšna količina snega res presenetila. Ampak kot se za prave planince našega kova spodobi, smo premagali še to zadnjo preizkušnjo do vrha. Nepopisno smo se razveselili tople koče na vrhu, kjer smo se dodobra okrepčali, izpolnili dnevnike in malce poklepetali. Sledila je še gasilska fotografija in pot nazaj v dolino. Kar malo nas je najprej stiskalo, kako bo šlo dol. Pa vam povem, da smo se ob tem kar nasmejali in zabavali. Posebej otroci, ki so se po mokrem in spolzkem snegu, peljali velikokrat kar po ta zadnji. Ostali pa smo drsali in smučali, tudi kakšen padec ni izostal. Po tem prvem sestopu z zasneženega vrha je bilo kasneje slišati kar malce žalostnih vzdihov pri otrocih. Odrasli pa smo si oddahnili, da smo vsi uspeli priti na suho brez poškodb. Še posebej pa si pohvalo zaslužijo otroci šestčlanske družine iz Leskovca, od katerih sta bila dva res še majhna in sta pogumno stopala v korak z vsemi nami.
Pot, ki je sledila, je bila lažja in je hitro minila. Kar naenkrat so se pod nami prikazale hiše in parkirišče, kjer sta nas čakala naša šoferja. Utrujeni smo sedli na avtobus in se veselili, da bomo kmalu spet doma, v Sloveniji.
Petra Hadler
Za ogled fotografij pritisnite na zgornjo sliko.
